OSREDNJI INTERVJUJI

Dobro premisli in vztrajaj do konca

Podjetje SIBO G, ki ga že 22 let izjemno uspešno vodi naš sogovornik Boštjan Šifrar, ponuja rešitve na področju zapiralne embalaže za tube, steklenice in druge vrste embalaže ter rešitve za tehnično zahtevne izdelke za farmacevtsko, medicinsko in elektroindustrijo. Na trgu so od leta 1967, ko je Franc Šifrar (oče sogovornika, op.a.) odprl obrtno delavnico s proizvodnjo plastičnih zamaškov za kozmetično industrijo in vse do predaje v sinove roke, vodil podjetje z 10 zaposlenimi.

Zaradi nenehnega nadgrajevanja znanja v orodjarni in lastnega razvoja, je danes podjetje eno vodilnih v Evropi, izvajajo najzahtevnejše projekte, delajo z 200 ključnimi kupci na 57 trgih po vsem svetu, zaposlujejo že skoraj 300 sodelavcev in s proizvodnjo 3,5 milijarde kosov proizvedenih zamaškov letno, dosegajo kar 20 % rast.

Vodite družinsko podjetje, ste inovativni, izjemno uspešni …  

Drži. A kar je lepega v vodenju družinskega podjetja in kar se lahko vidi tudi navzven je le majhen del, za tem se skriva velika odgovornost. Odgovornost do kupcev, dobaviteljev in zaposlenih. Pomembno je delati na nenehnem razvoju, izboljšavah, biti inovativen, kar prinaša bistven korak pred konkurenco. Res smo uspešni in včasih me vprašajo, kako smo dosegli ta uspeh, na katerega smo danes res ponosni. Nič epohalnega nismo naredili, trdo smo delali, z razumom in vztrajnostjo. Dan za dnem, mesec za mesecem, leto za letom. Vztrajali smo v osnovni branži in prehodili pravo pot. Danes smo zadovoljni vsi, lastniki, vodstvo in zaposleni.

Podjetje vam pred 22 leti ni bilo podarjeno. Od očeta ste ga odkupili, kajne?

Tako je. V družini smo trije otroci, zraven mene še dve sestri. In če smo želeli ohraniti in nadaljevati kar je zastavil naš oče, je moral krmilo v roke vzeti samo en in to v času, ko je bil oče, pri 57ih, na višku moči, sam pa sem bil, sicer z že 5 letnimi izkušnjami v našem podjetju, najbolj zagnan. Podjetje sem odkupil in s tem pokazal resnost. Prav tedaj, ko mi je zaupal in predal vodenje, pa se je pokazala tudi njegova vzgoja. Kaže, da jo je dobro opravil. Vzor danes nadaljujem sam, pri svojih treh otrocih. Vedno poudarjam, da jih lahko imam samo rad, jim dam denar, da si kaj kupijo in jih spremljam, ko se razvijajo. Njihove odločitve pa morajo biti svobodne, da bodo lahko odgovorni odrasli. In koliko nam je vzgoja uspela vidimo šele, ko otroci odrastejo in naš odnos preide iz odnosa otrok – starš/vzgojitelj na otrok – starš/prijatelj. Torej ali odnos raste in se vez jača, utrjuje, ali pa nastajajo prepadi v odnosih. In prav te močne vezi so po mojem mnenju tudi podlaga, da lahko nova generacija prevzame vodenje podjetja.

Tudi sami že razmišljate, kdaj in komu predati krmilo?

Za to mora biti pravi trenutek. Pri naju z očetom se je zgodil. On si je želel oditi iz podjetja, sam pa sem imel neizmerno željo voditi naše podjetje. Poleg tega moramo vedeti, da večje in kompleksnejše kot je podjetje, težje je predati posle. Saj mora mlad človek poleg formalne izobrazbe, jezikov in strokovnih znanj imeti tudi kilometrino v delovnih izkušnjah. Moji otroci vedo, do 25. leta morajo diplomirat in usvojit vsaj 3 tuje jezike, do 28. leta imajo čas naredit podiplomski študij, če se zanj odločijo in do 30. imajo čas, da se zaposlijo, pridobijo nekaj delovnih izkušenj in odločijo, kaj bodo v življenju počeli. Veliko uspešnih posameznikov se v tridesetih letih odloči za samostojno pot. In danes postaviti svoje podjetje zahteva ne le veliko odgovornosti, znanj, sposobnosti, pač pa celega človeka, trdo delo in veliko mero odrekanja.

Menda vam je bilo vodenje položeno že v zibko, bi se strinjali?

Nekaj so zagotovo predispozicije in talent, ki ga človek ima, vse ostalo pa je trdo delo in odrekanje. Če se spomnim nazaj, so mi res že kdaj v srednji šoli zaupali kako organizacijo, prav tako pa smo podjetno delovali na fakulteti, skupaj s 4 prijatelji smo veliko potovali, kaj kupili in prodali in se malo preizkusili v podjetništvu. Danes smo trije uspešni podjetniki, četrti pa je izjemen športnik, naš 'puščavski lisjak' (Miran Stanovnik, op.a.). Sicer pa menim, da je življenje ena dolga fakulteta. Nenehno se je potrebno izobraževati, pridobivati nova strokovna znanja, se uriti in razvijati v mnogih veščinah, hoditi na področju lastnega razvoja v koraku s časom.

Kaj vam predstavlja največji izziv pri vodenju?

Najpomembnejša se mi zdi komunikacija s sodelavci. In če sem ob začetku svoje kariere deloval bolj na intuitivni ravni, danes razmišljam skozi stroko. Ljudem moraš najprej znati razložiti, da te razumejo, na drugi strani pa moraš znati poslušati, jih slišati in razumeti. Pri tem je pa izjemnega pomena, da govoriš skupen jezik, da ne govoriš drug mimo drugega in dialog prinaša skupen rezultat. Zadnja leta spremljamo zadovoljstvo med zaposlenimi in rezultati kažejo, da ljudje na prvo mesto postavljajo odnos s sodelavci, na drugo zadovoljstvo s podjetjem na sploh, plača je šele na četrtem mestu.

Ste prejemniki mnogih nagrad, med njimi leta 1997 nagrada za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke GZS, 2003 srebrni grb Občine Škofja loka kot zasluge za razvoj podjetja v domačem okolju, 2011 Podjetnik leta. Kaj vam pomenijo te nagrade, kaj pomenijo za podjetje?

Pri vseh nagradah razpisovalci vedno gledajo neke kazalnike. Očitno smo bili pri vseh teh izborih, po doseženih rezultatih, uspešnosti, konkurenčnosti, vedno za odtenek boljši. Prav je, da so taki izbori a je pomembno tudi, da nagrade dobijo ne povprečni, dobri… dobiti jih morajo najboljši. In v našem podjetju se nenehno trudimo biti najboljši!

Kje vidite največje napake, ki jih vodje delajo pri vodenju sodelavcev?

Kot sem že omenil, zagotovo je na prvem mestu komunikacija, dialog. Druga stvar je subjektivnost. Tretja pa je po mojem mnenju premajhna strokovnost.

In kaj bi lahko pohvalili? Kaj so dobre strani?

Imamo dobro šolstvo, kar pomeni, da imamo vse možnosti pridobiti dobro strokovno podlago. Izpostavil bi še delavnost in zagotovo poštenost, pustimo negativne izjeme, v povprečju smo v primerjavi z drugimi državami vseeno pošteni, kar tudi tujci zelo hitro opazijo.

Koliko ur na dan ste direktor?

V povprečju ne delam veliko več kot 8 ur, čeprav so seveda izjeme, projekti. A običajno sem ob 8ih v službi in opravim 8 ur. Sem pa zelo ekspeditiven. Naši sestanki tečejo hitro in odločitve so hitre.

In prosti čas? Kako ga radi preživljate?

Rad tečem. Ker sem jutranji tip človeka, običajno odtečem svojo pot že pred službo, od 30 minut pa vse do ene ure. Tek je aktivnost za katero nimam izgovora, da tega ne bi počel (smeh). Imaš dobre športne copate, trenirko in ni izgovora… greš in tečeš. Obenem pa je to odlična jutranja priprava na vse tekoče obveznosti dneva, ki je pred tabo. Naužiješ se svežega zraka in napolniš z energijo. Sam tečem po razgibanem, malce hribovitem terenu. Nihče me ne sili, sprejmem odločitev in osvojim hrib za hribom, vsak dan… kar je enako kot v podjetništvu, nihče te ne sili biti podjetnik. Če pa si in želiš biti uspešen, pa moraš korak za korakom osvajati vedno nove vrhove. To je sicer izjemna svoboda, a kot sem že omenil, tudi velika odgovornost do okolja, zaposlenih, do sebe. Sicer pa se tudi sicer trudim živeti s športom: kolesarim, grem na fitnes, pozimi na smuči, nič neobičajnega, da je le aktivno.

Kaj je moto, ki vas označuje, žene naprej k vedno novim izzivom?

Ko se nečesa lotiš, najprej dobro premisli in nato vztrajaj, do konca. To je zagotovilo za uspeh. Sledi tem načelom v življenju, dopuščaj toleranco, pri tem pa ostajaj zvest ljudem, ki so ti najbliže, družini, predvsem pa ostani zvest samemu sebi.

PIŠE: Simona Lobnik Ambrožič, odgovorna urednica, FOTO: Vid Ponikvar, Sportida d. o. o.