Najpomembnejša sta ideja in napredek
Holger Postl zase pravi, da nikoli ne obupa in vedno dokonča kar je začel. Posla se loteva izjemno zavzeto, saj verjame, da trud in trdo delo dajeta rezultate. Zanj sta najpomembnejši ideja in napredek – vse ostalo, pravi, sledi. Holger Postl, 36-letni Avstrijec, ki sedi za krmilom podjetja Tam – Durabus, že več let živi in dela v Sloveniji, ob tem pa je lastnik še avstrijskega podjetja VEC - International Business Expansion, ki se ukvarja s podporo podjetjem, ki želijo svoje tržišče razširiti v Evropo ali izven nje. Pred dvema letoma in pol je skupaj s Tevžem Kastelicem in kitajskimi investitorji iz stečaja nekdanjega TVM prevzel tovarno avtobusov v Mariboru.
Novoustanovljeno podjetje TAM-DURABUS je ponovno zagnalo proizvodnjo tega, kar se je v tovarni že počelo v preteklosti, hkrati pa se je nemudoma začel razvoj novih avtobusov. Osnovni koncept in modeli avtobusov so tisti, ki so ostali, razvoj pa je šel v smeri implementacije tehnično in okoljsko naprednih rešitev, novega dizajna ter povsem inovativnega pristopa za nove avtobuse na električni pogon. Danes podjetje proizvaja moderne avtobuse, ki se uporabljajo na letališčih, v medkrajevnem prometu in v turistične namene, trend pa gre v smeri proizvodnje električnih mestnih avtobusov. TAM-DURABUS nastopa na tržišču po celem svetu, zaposluje že več kot 200 ljudi, v letu 2015 pa pričakujejo ponovno rast prodaje in uspešen prodor na novih trgih.
Tam - Durabus ima mednarodno lastniško zasedbo. Kako ocenjujete takšno partnerstvo?
Kitajsko solastništvo prinaša predvsem prednosti, pa tudi kakšen izziv, ki izvira predvsem iz kulturnih razlik in drugačne mentalitete. Na splošno menim, da je partnerstvo dobro in na trdnih temeljih. Stalno se razvijamo in nadgrajujemo ter težimo k napredku, vendar bo potrebno vložiti še veliko dela in truda, da bomo dosegli želene cilje.
Kakšni so bili izzivi, ko ste prevzeli podjetje?
Dva večja izziva sta zagotovo bila bančni sistem v Sloveniji in državno-politični okvir. Prvi je zelo tog in brez posluha za podjetja, ki po svoje izstopajo iz klasičnih poslovnih modelov, drugi pa kaže primanjkljaj na več nivojih – predvsem v smislu, da se veliko govori in obljublja, nato pa je realizacije bolj malo, pri čemer je za nas kot podjetje in tudi za naše investitorje vedno znova nerazumljivo, da se lahko zaveze vodilnih državnikov ustavijo že na prvi birokratski prepreki. Po drugi strani pa je svojevrsten in vsakodneven izziv tudi delo z našimi strankami, ki prihajajo iz različnih kulturnih ozadij. Delo z njimi zahteva razumevanje njihove mentalitete in posledično usklajevanje različnih predstav, načinov dela in pričakovanj – to pa ni vedno enostavno.
Kako to, da ste se odločili za življenje in posel v Sloveniji?
Zaradi ljubezni, seveda. J Slovenijo sem prvič obiskal pred 15 leti in od nekdaj mi je bila všeč lepota dežele. Tri leta nazaj, kmalu po drugem prihodu sem začel iskati tudi poslovne priložnosti. S podjetjem TVM (naslednik nekdanjega TAM-a) sem sodeloval že v preteklosti in sicer prek svojega podjetja v Avstriji. Glede na dotedanje izkušnje in poznavanje razmer v avtomobilski industriji na globalnem trgu sem zaznal priložnost, da bi lahko s pomočjo strateških investirorjev in nadgradnje mednarodnega poslovanja iz propadajočega podjetja naredil uspešno zgodbo.
Kakšnega vodjo je torej dobilo podjetje?
Sem pristaš »modernega managmenta«, o katerem lahko v zadnjem času veliko berete. Nisem zagovornik stroge hierarhije, ne maram napetih odnosov. Sicer moram priznati, da nekateri lažje sprejemajo tak tip vodenja, drugim predstavlja večjo težavo. Na splošno cenim toplino in sproščenost. Naši zaposleni razumejo, da je soodvisnost osnova našega delovanja in medsebojnih odnosov, kar pa seveda ne pomeni, da slabo opravljeno delo nima določenih posledic. Skušam torej najti srednjo pot.
Kako skrbite za povezanost, zaupanje in za bolj sproščeno vzdušje na delovnem mestu?
Naši zaposleni vedo, da so moja vrata vedno odprta in da lahko pristopijo ne glede na to kakšno težavo ali izziv imajo. Trudimo se tudi, da nekajkrat na leto organiziramo druženje izven dela – sicer klasičnih teambuildingov nimamo, vendar pa zaposlenim omogočamo rekreacijo, prirejamo piknike in podobno. V prostorih podjetja imamo tudi družabni prostor z biljard mizo, da se lahko malo sprostimo. Trudim se, da se zaposleni na delu dobro počutijo, saj se zavedam, da to prinaša boljše rezultate.
Kako se pa vi sprostite, glede na to, da opravljate odgovorno in stresno funkcijo?
Sicer nimam časa, da bi počel kaj na dnevni ali redni bazi, vendar se trudim, da vključujem hobije v svoje življenje, kolikor je pač mogoče. Rad se ukvarjam s športom – vozim kajak, tečem, vozim gorsko kolo, rad potujem, preberem kakšno knjigo, itd. Ne berem romanov ali knjig, s katerimi bi si le krajšal čas – berem predvsem literaturo, ki mi tudi koristi na poslovnem področju.
Ali imate kakšnega mentorja? Se vam zdi, da je mentor pomemben v življenju posameznika?
Menim, da je mentor dobrodošel, saj ti lahko prihrani veliko časa in morebitnih težav. Nobeno znanje, zagnanost ali želja ne more nadoknaditi 30 ali 40 let izkušenj. V mojem življenju sta predvsem dva mentorja: moj oče in moj prijatelj Sinan Ogun. Prvi me motivira, vodi in mi neumorno daje nasvete, kot verjetno vsak drug dober oče, slednji pa je name prenesel marsikatero poslovno modrost, saj ima bogate, izjemno dragocene izkušnje.
Katera je vaša največja življenjska lekcija?
Moja največja življenjska lekcija je bila, ko sem sprejemal nasvete od različnih ljudi, ki so se izkazali za napačne. To je bila izkušnja, ki me je naučila, da moram poleg vseh racionalnih dejstev vedno poslušati tudi svoj instinkt in da je odločitev, čigav nasvet upoštevati lahko težja kot je vprašanja na katerega se nasvet nanaša.
Glede na to, da ste tujec – ali je Slovenija obljubljena dežela?
V poslovnem smislu zagotovo še ne. Razočaran sem, saj smo v podjetju skupaj z našimi investirotji resnično verjeli v uresničitev prejetih obljub. Na žalost smo danes primorani ugotoviti, da kljub topli dobrodošlici ostajamo praznih rok. S tem imam v mislih predvsem odločevalce – lokalne in nacionalne. V Sloveniji je tako, da se vzorci, ki so stari tudi že 30 let, še vedno ponavljajo. Naš pristop je od vsega začetka temeljil na korektnem sodelovanju za doseganje otipljivih rezultatov, nikoli nismo pričakovali uslug ali posebnih ugodnosti. V nasprotju s strahovi, ki so se pojavljali ob zagonu projekta, da nas zanima samo državni denar, smo do danes vsaj za tretjino presegli rezultate, ki so bili predvideni po prvotni pogodbi za subvencijo v višini 3,5 milijona EUR in to kljub temu, da TAM-DURABUS do tega dne ni prejeli niti evra od tolikokrat obljubljene subvencije za tuje naložbe. Sistem je okorel in posamezniki na ključnih funkcijah ne dovolijo napredka in se upirajo spremembam – to pa škodi slovenskemu gospodarstvu.
Mladi Slovenci odhajajo v tujino. Kaj bi jim svetovali?
Bojim se, da mladi iz Slovenije danes odhajajo iz drugih razlogov, ne le zaradi dela ali višjega plačila, temveč tudi zaradi odnosa in zaprtosti tukajšnjih struktur. Kakor sem že omenil, menim, da bi bilo v Sloveniji potrebno še marsikaj postoriti da se odpravijo vzorci, ki so bili problematični že v časih prejšnjega političnega sistema, v smislu vodenja podjetij in miselnosti nekaterih vodilnih. Prepričan sem, da so se Slovenci odločili za samostojno državo predvsem iz tega razloga, da se zagotovijo pogoji, v katerih uspevajo dobre ideje in trdo delo prinaša vidne rezultate. Mislim, da mladi danes odhajajo v tujino iz enakih razlogov, kar je škoda. Bolj smiselno bi bilo spremeniti politiko delovanja in administrativne prepreke, ki mlade prikrajšajo za priložnosti in delovna mesta v Sloveniji. Mladim svetujem, naj bodo aktivni in naj ne prepuščajo svoje usode drugim.
