STROKOVNO

Pred nekaj leti sem bil predavatelj na celodnevni delavnici finančnega podjetja, kjer smo se pogovarjali o komunikaciji na delovnem mestu, o relacijah med vodjo in zaposlenimi, o koristnih komunikacijskih pristopih na rednih letnih razgovorih in podobnem. V nekem trenutku me je udeleženka, mlajša dama, vprašala: »Kako pa bi vi rekli sodelavcu, ki že nekaj mesecev ne izpolnjuje pričakovanj, da tako več ne gre naprej in ga bomo morali premestiti, če bo tako nadaljeval?«

Seveda sem vprašanje želel izkoristiti za nov, praktični primer, kako lahko k potencialno težavni komunikacijski nalogi pristopimo z empatijo pa tudi prepoznavanjem in izražanjem lastnega čustvenega doživljanja. Začel sem nekako takole: »Razumem vašo dilemo in mislim, da bi bilo koristno, če sodelavcu jasno poveste, da ste nad njegovim odnosom do dela razočarani, saj ste pričakovali več in bolje. To bi lahko bil temelj za …« V trenutku, ko sem omenil razočaranje, me je dama, pred polno predavalnico, prekinila. Očitno je dve uri, kolikor je do tega trenutka delavnica že potekala, uspela ohraniti nestrinjanje zase, nato pa glasno izrazila svoje ogorčenje: »Pa kako nam sploh lahko govorite o čustvih in občutkih na delovnem mestu, saj nekaj takšnega v službo sploh ne spada!« Napetost v sebi in prisotnih sem nekako umiril ter predavanja nadaljeval, kot so bila zamišljena. Obenem pa sem ponovno dobil jasno predstavo o pogostem nerazumevanju naših lastnih občutkov in načinov komunikacije, na katere vpliva celoten kognitivno-čustveni aparat posameznika.

Organizacija nikoli ni zgolj vsota posameznikov

Vsi občutki, želje in pričakovanja posameznikov, ki so del organizacije v podjetju, športnem društvu, razredu, orkestru ali družini, skratka v nekem strukturiranem socialnem okolju, dobivajo med interakcijo nove oblike in nikoli niso le vsota ali skupek različnosti. Če stvar pogledamo skozi matematično metaforo, je enačba veliko bolj zapletena od preprostega seštevanja. Velikokrat je tudi nedoumljiva do zadnje podrobnosti, kar pa nas ne sme plašiti. Obstaja nekaj preprostih ugotovitev, lahko rečemo aksiomov, s katerimi si pomagamo, ko želimo razumeti težave v organizaciji in delovnih skupinah. Izmed pomembnejših izpostavljam dva: vsak posameznik drugega člana skupine in celotno skupino doživlja na njemu lasten, svojstven način, ki se morda prekriva z občutji drugih članov tima, velikokrat pa popolnoma nič. Druga predpostavka je, da se v bistvenem delu posameznikovih občutkov, ki jih doživlja v organizaciji, odražajo izkušnje iz primarne družine in socialnega okolja, v katerem se je razvijal.

Moram pa priznati, da me je prijetno presenetil komentar profesorice neke slovenske srednje šole, ki je najprej takole strnila misli s teambuildinga, ki ga je imel kolektiv njene šole pred nekaj meseci: »Za začetek smo spili vsak šilce ali dva žganja, potem pa skoraj ves dan poslušali, kako naj bomo med seboj prijatelji!« In njen komentar? »Meni je to bilo čudno, saj smo v službi skupaj v prvi vrsti zaradi poklica, ki ga opravljamo in ne zato, da bi bili prijatelji!« Lahko sem se zgolj nasmehnil in ji pritrdil. To seveda ne pomeni, da so različne oblike delavnic in iger na prostem, ki z igro in fizično akcijo krepijo skupinski duh, odveč. Potrebne so, sproščujoče, vzbujajo prijetne občutke in ob njih nekaj izvemo o sebi ter sodelavcih in organizaciji. Zelo pomembno pa je, da je eno izmed bistvenih sporočil diferenciacija. Torej – pri sebi moramo ločiti vlogi, ki ju imamo v poklicu, v službi, v delovnem kolektivu in zasebno ter v družini. Primer: na delovnem mestu se spodbujamo, si pomagamo, vendar kot kolegi v poslu in ne kot zasebni prijatelji. Drug ob drugem imamo vloge vodij, podrejenih, nadrejenih, sodelavcev in vso odgovornost, ki iz tega izhaja. Včasih je pri sebi težko ločiti, kdaj smo dovolj kolegialni in korektni, tudi empatični, kdaj pa odnos vendarle že prehaja v zasebno prijateljstvo.

Seveda, čustev v komunikaciji ne moremo izklopiti in nobenega smisla nima, da bi se to trudili storiti. Prej ali slej bodo priplavala na dan. Pri zgodbi z začetka zapisa, o ogorčeni mladi dami, ste zagotovo pomislili: »Pa saj se je ona sama odzvala izrazito čustveno.« Prav imate!

Piše: Igor Ambrožič, medijski komunikolog, konzultant